Ko sem bila v osnovni šoli sem opazila, da kar nekaj otrok nosi zobni aparat in to se mi je zdelo zalo zanimivo. Ko so se punce nasmejale z polnimi usti železja se je meni zdelo zelo zanimivo. Mami sem večkrat omenila, da bi rada tudi jaz imela zobni aparat in vedno je rekla naj ji pokažem zobe, ki pa so lepo zdravo stali v vrsti, kot to mora biti. Tako sem sem že v naprej vedela, da bo odgovor, da so moji zobje super lepi in naj bom vesela, da imam tako lepe ravne že naravno.
Oh pa nisem bila, takrat sem si res želela zobni aparat, to je mi je zdelo tako modno. Še bolj pa ko ga je dobila tudi moja najboljša prijateljica, fiksen velik zobni aparat, ki ga je nosila dan in noč. Že same priprave na to in obiski ortodonta so naju navduševali in vsakič mi je morala opisovati kaj so tam počeli. Ko so ji ga namestili sem šla celo z njo in jo čakala v čakalnici dobri dve uri.
Ampak po kakšen tednu, ko ga je imela me je ideja o tem res minila, saj jo je njen zobni aparat tako žulil, da je imela občutljive zobe in dlesni do te mere, da nekaj dni sploh ni jedla in jemati je morala protibolečinske tablete. Oh ne to ni zame je bil sklep.
Kaj pa mogoče snemni zobni aparat, ki ga imaš samo ponoči. Vprašala sem mamo, če bi bilo mogoče, da bi nosil ta aparat, saj naj bi manj bolel. Mama mi je zopet pogledala zobe, če se je v preteklem mesecu kaj spremenilo stanje in obstaja potreba za zobni aparat, ki bi ga nosila samo ponoči. In seveda, vedela sem odgovor, potrebe ni bilo in poleg tega je dodala, ker bi ga nosila samo ponoči in ga nihče tako ali tako ne bi videl.